You don’t take a photograph, you make it.
— Ansel Adams
 
 

Festival fotografije Maribor 2019

Svet - svetloba

Letošnja izvedba fotografskega festivala v Mariboru se posveča krajini in okolju. Z razstavami, ki predstavljajo predvsem sodobno umetniško obravnavanje te teme, jo bo osvetlil z različnih plati. Fotografske tehnike, formalni in vsebinski izzivi, ekologija, politika, znanost, domišljija, pa tudi sama definicija motiva znotraj umetnostno zgodovinske stroke so zelo aktualne tematike, s katerimi se ukvarjajo tako umetniki in strokovnjaki kot tudi širša javnost.

Eden od najpogostejših motivov v fotografiji je krajina, naj gre za pogled iz narave ali na kraje, ki jih je ustvaril človek, torej arhitekturo. Arhitektura v tem primeru predstavlja kulturno krajino, torej krajino, ki je splet domišljije in možnosti materialne realizacije. Kultura in Narava sta bili še pred kratkim, mogoče še pred dobrimi 200 leti dve jasno določljivi in ločeni kategoriji v dojemanju sveta. Kultura je vztrajno vdirala v naravo do mere, ko so nekateri znanstveniki označili trenutno geološko obdobje poimenovali antropocen, saj je postalo jasno, da človeška dejavnost vpliva na globalne procese.

Vendar tudi narava ves čas vdira v kulturo. Nekoč so menili, da je potrebno naravo krotiti in da jo človek s svojim razumom lahko tudi ukroti, vendar se vedno znova kaže, pa čeprav le z regratovo bilko na sredi asfaltiranega parkirišča, kako tanka plast je človekova zavest in dejavnost, ki izhaja iz nje. Poleg tega se je narava krepko napihnila, da sega že preko meja vidnega vesolja. Narava, divjina, nezavedno, kakor koli že imenujemo, vdira vedno znova skozi najmanjše razpoke in tudi silno in rušilno kar vse povprek.


Napovedujemo 2019

Imre Szabó - DEVEDESETA

Imre Szabó je eden izmed avtorjev, ki so na najbolj globok in neposreden način ustvarjalno odgovoren za novinarsko fotografijo tako v sodobni Srbiji, kakor tudi v bivši Jugoslaviji.Ta trditev ni niti malo pretirana – njen jasen dokaz je avtorjev fundus del iz več desetletij in fantastično izražen občutek nahajanja na pravem mestu ob pravem času, pronicljivosti in odločnosti, da dobesedno zgrabi trenutke zgodovine, ki so se v vseh teh letih odvijali pred njegovim objektivom. 

Tema razstave »Devetdeseta«  je prav avtorjev vojni opus, trenutki, ki jih je preživel na bojiščih na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu, poleg nekaterih zabeleženih dogodkov, ki so se dogajali pred njimi, ali pa vzporedno z njimi, kot učinki posledic teh vojn v samem Beogradu.

DK (Damjan Kocjančič)

je bil rojen leta 1970. Leta 1999 je prejel štipendijo KulturKontakta z Dunaja, 2004 in 2009 štipendijo Ministrstva za kulturo RS, 2007 in 2012 štipendijo ZDSLU, pa tudi nagrade tujih fundacij. Razstavljal je v številnih pomembnejših umetnostnih institucijah v Sloveniji in tujini. Njegove fotografije so bile objavljene v raznih specializiranih medijih in publikacijah, izdal je tudi več monografij in knjižnih projektov.

Scotoma je projekt, v katerem avtor raziskuje odnos med našimi predstavami in resničnim. Dotika se vprašanj kvantnega ter participatornega delovanja našega okolja. Obenem preizprašuje odnos naših predstav in vzvodov, ki nas prepričajo, da je nekaj resnično. Poleg sklopov z abstraktimi motivi je na fotografijah mogoče videti pokrajine različnih koncev sveta, a v resnici je vse posneto v radiu 100 metrov okoli avtorjevega studia, ki se nahaja v urbanem okolju.

Robert Bodnar

je bil rojen v Pragi in trenutno živi na Dunaju. Študiral je fotografijo in film na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Redno razstavlja na samostojnih razstavah v mednarodnem prostoru in na kuriranih skupinskih razstavah.

Cronophotography in druge slike je kompilacija avtorjevega dela, ki se navezuje neposredno na fotografiranje pokrajine, v kateri s posebnimi pripomočki preučuje delovanje časa, spremembe svetlobe in navideznega gibanja nebesnih teles preko nebesne ga svoda. K delu pristopa konceptualno in znanstven ter pri njem uporablja sofisticirane tehnologije, njegova fotografska dela pa s tehnično in estetsko dovršenostjo kažejo na ta pristop.

Mišo Hochstätter

izvira iz fotografske družine, njegov oče Jožef Hochstätter, po poreklu Prekmurec, je v Mariboru leta 1953 v Vetrinjskem dvorcu ustanovil Foto studio Hochstätter. Po študiju na mariborski pedagoški akademiji je dve leti študiral v Münchnu na Staatliche Fachakademie für Fotodesign München, nato je diplomiral v Mariboru. V 1970-ih in 1980-ih je bil eden od protagonistov mariborskega umetnostnega prizorišča, ukvarjal se je z umetniško fotografijo in grafičnim oblikovanjem, zasnoval je celostno grafično podobo za glasbeno skupino Lačni Franz in Umetnostno galerijo Maribor. Bil je likovni urednik Katedre (1971-1972) in član skupine N (Neodvisni) (1972-1974), ki jo je vodil Jože Kološa Kološ in iz katere se je po sprva spontanem druženju fotografov razvila fotografska kolonija Koštabona in bienalna prireditev Kombinirana fotografija. Od 1975 do 1987 je samostojno ali v sodelovanju z drugimi ustvarjalci (npr. Branetom Rončelom in Milanom Latinom - Musom) pripravljal prireditve, imenovane avdiovizualni programi. V okviru Poetičnega gledališča Bojane Rudl je sodeloval pri multimedialnih predstavah Cvetje sprehajalcev (1987) in Hladna nežnost javnega stranišča (1988), v katerih so se povezovali poezija, glasba, ples in fotografija. Med 1986-1990 je živel v Münchnu in delal za različne fotografske agencije, ves čas je deloval tudi doma, leta 1991 se je dokončno vrnil v Maribor. Leta 1995 je v prostorih Foto studia Hochstätter uredil Galerijo mojstrov Hochstätter, v kateri je vse do leta 2008 priredil vrsto fotografskih razstav. Svoja dela je razstavljal doma in v tujini in zanje prejel vrsto priznanj in nagrad.

Nature morte je pred skoraj pol stoletja ustvaril serijo fotokolažev, s katerimi je postavil v ospredje problem industrijskega onesnaževanja okolja in jo poimenoval Nature morte, kar ga uvršča med prve moderne ekološke aktiviste, kajti s temi deli je ozaveščal rastočo potrošniško populacijo o posledicah njenega vedênja. To njegovo delo je, prav zato, ker nosi staro letnico, pomembno za ozaveščenje o zgodovini krajinske teme.

Ana Kučan

je krajinska arhitektka, profesorica na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v LJubljani in vodja Studia AKKA, ki ga je leta 2017 ustanovila z Luko Javornikom. Diplomirala in doktorirala je v Ljubljani, magistrirala pa iz urbanističnega načrtovanja na Visoki šoli za oblikovanje Harvardove univerze v ZDA (GSD MLAUD '92). Razstavljala je doma in v tujini in za svoje delo prejela več nagrad, med njimi nagrado Piranesi (1998 in 2002), Plečnikovo nagrado (2003 in 2016), Je članica Društva krajinskih arhitektov in dejavna v mreži evropskih šol za krajinsko arhitekturo. Je publicistka in urednica, bila je članica prvega uredniškega odbora akademske revije Journal of Landscape Architecture, med drugim je napisala knjigo Krajina kot nacionalni simbol. Je vodilna avtorica projekta Vsi odtenki zelene/All Shades of Green, razstavljenega v Slovenskiem paviljonu na 12. arhitekturnem bienalu v Benetkah. Predava na več univerzah po Evropi.

L’espace infini je serija fotografij, ki jih je avtorica posnela v parku dvorca Versailles in sega v miselni prostor med baročno oblikovanim parkom, preko romantike in nedosegljivega, onkraj horizonta, magičnega realizma, pa vse do današnjega odnosa do starih parkov in dalje v neznano prihodnost, ki jo zakriva megla atmosferskega in duhovnega izvora.

Sissa Micheli

na Dunaju živeča fotografinja je bila rojena leta 1975 v Brunecku na Južnem Tirolskem. Po Šoli za umetniško fotografijo je študij nadaljevala na Likovni akademiji na Dunaju. Med 2007 in 2012 je bila docentka na Poletni akademiji za likovno umetnost in medijske tehnologije v Benetkah, predavala in vodila delavnice je na Šoli za umetniško fotografijo, Likovni umetnosti in v Muzeju uporabnih umetnosti (MAK) na Dunaju, pa tudi v Innsbrucku, Londonu in Bolzanu. Leta 2015 je bila članica žirije za fotografijo v nacionalnem svetu za umetnost in kulturo. S svojim delom se je predstavila na številnih samostojnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje dosežke na področju fotografije je prejela številne nagrade in štipendije, njena dela pa so vključena v več javnih in zasebnih zbirk.

On the verge of time je razstava, oblikovana kot instalacija in ambient posebej za to priložnost. Fotografije in video posneti na Eolskih otokih, ki so vulkanskega izvora in imajo deloma puščavsko pokrajino. Inscenirane fotografije obravnavajo teme kot vpliv človeka na naravo, podnebne spremembe, segrevanje Zemlje, post-apokaliptično stanje. Razstava deluje kot metafora preživetja v ekstremnem okolju.

Simona Reisch

je bila rojena leta 1985 na Dunaju. V letih 2005 do 2007 je študirala umetnostno zgodovino in arhitekturo na Tehniški univerzi ter 2006 in 2007 fotografijo na Šoli za umetniško fotografijo na Dunaju. Leta 2013 je diplomirala na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Od leta 2005 redno razstavlja na skupinskih in samostojnih razstavah. Njena dela so bila objavljena v številnih publikacijah. Leta 2015 je bila štipendistka avstrijskega ministrstva za kulturo.

Urbana utopija je rezultat večletnega študija in dela, ki se navdihuje v arhitekturi in sodobnih urbanih strukturah. Umetnica jih fotografira na terenu in jih kasneje sestavlja v kompozicije v tehniki kolaža, ki je najpogosteje v obliki dvodimenzionalne slike, kadar pa uporablja tudi druge materiale, poseže tudi v tretjo dimenzijo. V motivih se pojavljajo novozgrajene stavbe, stolpnice iz najsodobnejših materialov, ob njih pa tudi podrtije. Na novo sestavljeni prizori utopične arhitekture lahko delujejo kot bi na njih težnost ne delovala.

Lin Gerkman: North of the South (2018)

Projekt dokumentira več zgodb iz sodobne ruralne Namibije. Osredotoča se na posledice, ki jih ima prevzem sodobnih tehnologij na način življenja pripadnikov tradicionalnih kultur. Fotografije predstavljajo dvojnost bivanja ljudi, globoko povezanih s tradicijo in trajno spremenjenih zaradi tehnoloških napredkov in vstopa v globalno ekonomijo.

lin gerkman.jpg







Festival fotografije Maribor 2018

bo lokalnemu in mednarodnemu občinstvu predstavil domačo in tujo avtorsko fotografijo visoke kakovosti. Zajel bo vse generacije fotografov ter tako predstavil tudi kontinuiteto kakovostnega medija pri nas.
Glavna cilja Festivala fotografije sta predvsem:
-      promociji in predstavitvi fotografskega ustvarjanja, tako domačega kot mednarodnega,
-      približati fotografski medij širši javnosti skozi umetniški in tehnični princip delovanja ter izražanja in ga na pedagoški način vključiti tudi v ozaveščanje ter učenje mlajše publike.

Zakaj? Svet, v katerem živimo, je poplavljen s fotografskim in vizualnim materialom, fotografija je vse bolj dostopna ter se tako kot glasbena, filmska in druge sorodne zvrsti, bori za avtorske pravice ter verodostojno reprezentacijo in referenčno vrednotenje. Ena izmed prioritetnih ciljnih nalog Festivala fotografije je ravno zato pedagoško usmerjen z željo ciljno publiko ozavestiti o tem, da dostopnost tehnologij, možnost ekspresnih objav fotografij na družbenih omrežjih in portalih, blogih, še ne pomeni tudi kvalitetne fotografije, temveč ravno nasprotno, med množico slednjih se skriva zelo malo tistih, ki so mojstrske in hkrati tudi vsebinsko pomembne, tako rekoč umetniške.

 

FESTIVAL FOTOGRAFIJE MARIBOR 2018 V ŠTEVILKAH
Organizator Fotoklub Maribor
Prizorišča: 21
Razstave: 28
Sodelujoči avtorji: 50
Delavnice: 3
Okrogle mize: 3
Strokovna vodenja po razstavah: 15
Sodelujoče organizacije, zavodi, društva: 18

 

 

Uvodnik

Petra Čeh

Tudi tretji Festival fotografije Maribor ponuja izstopajoča fotografska imena ter tako nadgrajuje njegove prve stopinje nastale v prejšnjih dveh letih. Ob bok priznanim domačim avtorjem kot so Stojan Kerbler, Jože Suhadolnik, Peter Koštrun, Matej Sitar, Arne Hodalič in drugih, se postavljajo imena iz tujine, pri čemer nikakor ne gre spregledati razstav Nabuyoshija Arakija, Sergeja Melničenka, Inge Morath, Gorana Palvetića ter Taha Ahamada.
Rdeča nit festivala je predstavitev raznolikosti motivov ter vsebine, ki se pojavljajo v fotografskem mediju, zato je ogled tokratnih razstav kot nekakšen sprehod po bogati paleti fotografskega konglomerata. Ponujeni motivi segajo vse od dokumentarne, erotične, urbane pa do portretne, krajinarske motivike, kot tudi osebno izpovedne. Nekatere razstave resignativno kažejo na življenje okrog nas, tudi tisto, ki je včasih nekoliko zastrto ali pa zgolj manj poznano. Gledalec preko tega ne spoznava le čara fotografije, temveč tudi njeno izrazno moč. Predvsem slednje je bilo ničkolikokrat zgodovinskega pomena, čeprav ob tem ne smemo pozabiti tudi na pomemben doprinos, ki ga je prinašala estetika fotografije kot taka. V svetu konceptualizma, abstraktnih form in sodobnih praks se je lepo spomniti tudi na klasično fotografijo, ki nas nagovarja skozi zanjo značilni črno-beli jezik. Festival zato obiskovalcem ponuja ravno to – skozi žanrsko raznolikost razstav sopostavlja različne fotografske pristope in prakse. Nujen je prav tako dialog - tisti, ki se odvija med kamero in fotografom ter nato tisti, ki se odvije med fotografijo in gledalcem. Ravno zato, ker je fotografija tako neposredna in komunikativna, je njeno delovanje lahko hipno in emocionalno.
Poleg razstav so tu še delavnice: mokri kolicij, cianotipija, srebroželantinska fotografija, predavanja, okrogle mize, razgovori o fotografiji z gosti:  Judah Passow (Velika Britanija) je večkrat nagrajeni fotograf, čigar dela pogosto objavijo vodilni ameriški in evropski časopisi in revije. Na britanskih univerzah velikokrat predava o fotonovinarstvu. Borut Krajnc, urednik fotografije pri Mladini in Boštjan Slatenšek, fotoreporter, Branko Lenart, Stojan Kerbler…

Festival se želi osredotočiti na vse generacije fotografov ter tako predstaviti tudi kontinuiteto kvalitetnega medija pri nas in hkrati predstaviti aktualno tujo fotografijo. Tudi letos festival ob samih razstavah ponuja še spremljevalni program, ki je osredotočen predvsem na predavanja o fotografiji. Razstave so dostopne na različnih lokacijah po mestu in tako povezujejo vse pomembnejše galerijske akterje v Mariboru.
Festival fotografije se je v letu 2016 odvil prvič. Njegov namen je bil, da obeleži pomembno prelomnico v zgodovini mariborske fotografije – 80. obletnico delovanja Fotokluba Maribor.
Ker je presegel pričakovanja in s strani občinstva požel željo, da se nadaljuje tudi v prihodnje, postaja tradicionalni. Zagotovo je festival mlad in se kot takšen se razvija, oblikuje, išče … a njegov cilj je jasen že od začetka – ozaveščati javnost in predvsem mlade o tem, kaj sploh kvalitetna fotografija je. Svet, v katerem živimo, je namreč poplavljen s fotografskim in vizualnim materialom, fotografija je vse bolj dostopna ter se tako kot glasbena, filmska in druge sorodne zvrsti, bori za avtorske pravice ter verodostojno reprezentacijo in referenčno vrednotenje. Pomemben cilj je tudi promocija slovenskih fotografov in vzpostavljanje stikov s tujimi. Mesto s takšno fotografsko tradicijo kot jo ima Maribor, si tovrsten festival vsekakor zasluži.